Zagreb odločno ponavlja, da arbitraže in odločitve arbitražnega tribunala ni in da zanj ne obstaja. To je evidentno dejstvo, o katerem ni mogoče dvomiti.
Ker torej arbitražna razsodba z dne 29.6.2017, s katero je bil določen potek državne meje med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško, ne obstaja, je v skladu z načeli in pravili internacionalnega prava treba ugotoviti zadnje dejansko stanje stvari v zvezi s to državno mejo.
Dejansko gre v zadevi meje med državama za mejo slovenskih dežel, ki so 1. decembra 1918 pod imenom Zemlje države SHS s Kraljevino Srbijo sestavile kasnejšo Jugoslavijo, nazadnje imenovano SFRJ (v nadaljevanju Jugoslavija). Državne meje slovenskih dežel, ki so na ta dan sestavile novo državo, so bile nazadnje internacionalno pravno opredeljene s Poravnavo (Ausgleich) leta 1867. Člen tega ustavnega akta habsburške monarhije pove, da Dvojno monarhijo sestavljajo Kraljevina Ogrska ter vojvodine in kraljestva, ki imajo svoje predstavnike pri cesarjevem svetu na Dunaju. To so seveda tudi slovenske dežele Primorska (Küstenland), Krajnska, Koroška in Štajerska. Naštete slovenske dežele (oz. v skladu s suverenovim ustavnim dokumentom, tj. Manifestom z dne 16. oktobra 1918 njih večinsko slovenski deli) so torej 1. decembra 1918 kot ZEMLJE ("države" po srbsko) Države SHS z lastno oblastjo, državljani, teritorijem in državnimi mejami stopile v novo državno zvezo Jugoslavijo.
Čez dve leti, 12. novembra 1920 je s sporazumom v Rapallu (in kasneje še v Rimu) slovenska dežela Primorska z otoki in dotlej neposredno Budimpešti podrejeno nekdaj primorsko Reko prišla v okvir Kraljevine Italije (ki je prevzela zaradi železniške povezave Reka – Trst še del krajnske pokrajine Notrajnske). Leta 1918 so torej državne meje slovenskih dežel ostale nespremenjene s tem, da so postale notranje meje tako Italije kot Jugoslavije, razen vzhodne meje Primorske z Reko, ki je postala meddržavna meja med Kraljevino Italijo in Kraljevino SHS (Jugoslavijo).
Sporazum v Trianonu (1922) pa je zabeležil mejo med županijo Zalo in Varaždinsko županijo na reki Dravi. Z nastankom NDH je ta meja z meddržavnim dogovorom postala državna meja med Nezavisno državo Hrvatsko in Kraljevino Ogrsko, ki jo je Zagreb s podpisom sporazuma potrdil. To je s tem do današnjega dne – ker Zagreb odreka veljavo in sploh obstoj kakršnega koli kasnejšega internacionalnega pravnega akta v zvezi z določitvijo poteka te meje – še vedno obstoječa državna meja, danes med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško. Mejo slovenskih dežel, s katero so dežele leta 1918 vstopile v Jugoslavijo (in reške pokrajine), je po okupaciji slovenskih dežel s strani Italije, Nemčije in Madžarske oblast v Zagrebu (NDH) na meddržavni ravni s podpisom dvostranskih pogodb uradno priznala kot veljavno meddržavno mejo.
Ker notranji pravni akti na internacionalni ravni nimajo nobenega učinka (to je decidirano poudaril tudi arbitražni tribunal v zvezi s t.i. Avnojskimi in drugimi notranje jugoslovanskimi dokumenti v zvezi z razmejitvami znotraj Jugoslavije), Zagreb pa odreka veljavo kot tudi sam obstoj arbitražne odločitve o poteku meje, ostajajo torej zadnji meddržavni dokumenti v zvezi z državno mejo Republike Slovenije vis-a-vis preostanku Jugoslavije podpisane pogodbe o poteku državne meje s strani Italije, Nemčije in Madžarske okupiranih slovenskih dežel z Nezavisno državo Hrvatsko (ki temeljijo na državni meji teh dežel s Kraljevino Ogrsko, opredeljeni z Ausgleich 1867). Ker se je Republika Slovenija 26. junija 1991 osamosvojila, je bil na drugi strani državne meje, s katero so slovenske dežele v zvezo vstopile, preostanek SFRJ (Jugoslavije).
Ko se je 8. oktobra 1991 nekdanja jugoslovanska republika Hrvatska samovoljno odcepila od preostanka SFRJ (Jugoslavije), je bila Republika Slovenija suverena država (kot udeleženka tripartitne Brionske konference ipso facto tudi že mednarodno priznana) z obstoječo državno mejo (s katero se je medrepubliška razmejitev znotraj Jugoslavije večinoma prekrivala). Če hoče doseči (veljavno) mednarodno priznanje, mora torej odcepljena jugoslovanska republika Hrvaška sprejeti (priznati) obstoječe meddržavne meje s slovenskimi deželami (Republiko Slovenijo), ki jih je kot Nezavisna država Hrvatska na internacionalni ravni tako ali tako že priznala davnega leta 1941.
Izsek iz časopisa Slovenec: meja reškega območja je določena posebej, bistveno pa je to, da glede državne meje slovenske dežele Krajnske z Ogrsko (katere del teritorija je bila Hrvaška) ni bilo nobenega dvoma.
Faksimile članka iz Slovenca, ki dokazuje, da ni bilo sence dvoma o obstoju in veljavnosti "zgodovinskih meja" med Hrvaško (pravno gledano Kraljevino Ogrsko), Štajersko in Krajnsko, ki so po obdobju mirovanja znotraj Jugoslavije brez zapletov znova postale meddržavne.
Z drugimi besedami: ker ves čas od konca NDH pa do osamosvojitve Slovenije na internacionalni ravni ni bil sprejet noben dokument v zvezi s to državno mejo, se je z osamosvojitvijo Slovenije 26. junija 1991 situacija ponovila: meje so znova postale meddržavne - med osamosvojeno Republiko Slovenijo in preostankom SFRJ, kamor je do 8. oktobra 1991 spadala tudi Hrvaška. To mejo je morala avtomatično sprejeti in priznati kasneje odcepljena jugoslovanska republika Hrvatska.
Ker torej Zagreb odločno in nepreklicno zavrača obstoj in pomen kakršnega koli meddržavnega dogovora po 25. juniju 1991 o poteku državne meje z Republiko Slovenijo, so torej obstoječi in veljavni le zadnji internacionalni pravni akti s tem v zvezi.
Piše: Andrej Lenarčič
Andrej Lenarčič je nekdanji poslanec slovenskega parlamenta.
