Skupina Pomladni dan prihaja iz doline reke Idrijce, Modreja in Tolmina. Članice in člani so potomke in potomci ljudskih pevcev in godcev, v njihovih žilah se pretaka puntarska kri.
Pevke in instrumentalisti srčno ljubijo svoje z gozdovi zaraščene grape, strme senožeti, neukročene studence in potoke, reko Idrijco s pritoki, ki se niso pustili ujeti v oklep grozeče energetske politike.
Glasba je ljudstvu v preteklosti dajala dodatno moč, da je preživelo čase potujčevanja in se ohranilo v teh odročnih krajih. Petje v zborih, srečanja na plesih z domačimi muzikanti in druženja ob delu so v srca domačinov zaklenila ljubezen do lepega. Ljubezen do domačega, ljubezen do slovenskega jezika, do svojih krajev, do ljudi in njihovih običajev.
V dolini Idrijce, v grapah in planotah ob njej, je že v zraku in vodi okus po glasbi, po petju, po veselju do življenja. V jami Divje babe so odkrili domnevno najstarejši glasbeni instrument na svetu, ki naj bi ga izdelal in uporabljal neandertalec. Raziskave potrjujejo, da se naša populacija lahko pohvali tudi z delčkom podedovane genske zasnove muzikanta iz Divjih bab.
Članice in člani skupine Pomladni dan prijateljujejo vse življenje. V mladih letih so nekateri skupaj igrali v raznih zasedbah. Poseben pečat so mladim letom dali Milan, Rado in Bogdan, ki so svoje moči združevali v skupini Sonanti.
V zrelih letih so se njihove poti razšle na vse strani sveta. Vsak je moral poskrbeti za svoj obstoj.
Pred desetimi leti sta se srečala Rado in Milan ter sklenila, da obudita spomine z glasbeno skupino.
Povabila sta prijateljice in prijatelje in veselje se je začelo. Pet let skupina deluje v nespremenjeni zasedbi.
Glasba pa je članice in člane spremljala vse življenje, vsakega na svoj način kot najbolj važna stranska stvar na svetu. Radovan Kovačič – Rado je nastopal z več skupinami, redno je užival ob zvokih svoje harmonike, Bogdan Kosmač – Macko je poučeval harmoniko na glasbeni šoli, vodil je razne pevske zbore in sodeloval v številnih idrijskih glasbenih skupinah, Milan Jež je urejal in vodil radijske in televizijske oddaje in pisal glasbena besedila, poročal je o glasbi v časopise, Sonja Ozebek in Tatjana Golja sta prepevali v raznih zborih, Mirjam Klinkon dolga leta vodi pevski zbor, Teodorja Čujca - Tedija pa je po sodelovanju v skupinah Time out in Afera poklicna pot sprejela v svet tiskarstva in ga ponovno združila z glasbo v skupini Pomladni dan.
Skupina Pomladni dan se z glasbo ukvarja vsestransko, ne razporeja je po predalčkih. Z veliko ljubeznijo se ukvarja z ljudskimi motivi, ki jih je podedovala od prednikov, z veseljem preigrava starejšo slovensko glasbo z dobrimi besedili in pravim domačim melosom.
Svoje delovanje pa dopolnjuje z avtorsko glasbo, opeva Idrijco, Sočo, domače grape in senožeti, sega pa tudi izven meja svoje doline, občuduje solkanski kamniti most, se veseli radodarnih briških vinskih gričev in se spominja svoje mladosti.
Pesmi so ustvarjali, skupaj z zunanjimi sodelavci, z veliko ljubeznijo. Pomanjkljivo glasbeno izobrazbo so nadomeščali z delom in upoštevanjem nasvetov strokovnega sodelavca Zarjana Kocine.
Pri ustvarjanju avtorske glasbe so pomagali prijatelji skladatelji Andrej Plesničar, Toni Sotošek, Janez Goršič, Brane Klavžar in Zarjan Kocina. Vsa besedila so delo Milana Ježa..
Poseben pečat je skupini dal Bogdan Kosmač, ki je napisal priredbe za tercet in Zarjan Kocina, ki je aranžiral pesmi in v studiu vihtel producentsko palico. Pri nekaterih skladbah je sodeloval s klavirjem in harmoniko. V snemalnem studiu pa se je zelo potrudil Matej Srebrnič. Pri skladbi Drnuleua žgajne je tercetu z nasveti pomagala Martina Kocina.
Veselijo se obeležja, ki ga postavljajo s to zgoščenko. Svojim krajem in ljudem vračajo drobtinico dobrega, drobtinico tistega, kar so nekoč prejeli od njih.
Z zgoščenke vas pozdravljajo pesmi o lepotah domačih grap, v narečjih vabijo pesmi o žganju iz drnulj, o grofovi vodi, o ribiču Franku, o preteklosti priča skladba o mostu z najdaljšim kamnitim lokom na svetu, rdeče češnje sanjajo o Goriških Brdih, mamljivo šumi zelena Soča, kadi se iz krniških oglarskih kop, pesem poje o razvoju domačih krajev in njihovih narečij, dve pa dišita po spominih na mladost. Z besedo v domačem narečju vas v dodatku razveseljujeta Tine Černilogar in Milan Jež.
Usoda je hotela, da izida zgoščenke ni dočakal soustanovni član harmonikar Radovan Kovačič - Rado. Smrt ga je prehitela. Ni uspel posneti zadnjih treh skladb: Soča, Majnice in Grafaua wada. Nadomestil ga je mentor skupine Zarjan Kocina, za kar se mu prisrčno zahvaljujemo. Te skladbe skupina Pomladni dan posveča spominu na svojega harmonikarja Radovana Kovačiča – Radota.
Milan Jež, KUD “Pomladni dan”
Glasba nastaja že od davnih časov – lahko izraža naše veselje, žalost, nas pomiri ali poživi. Je osnovna sestavina našega življenja, ki nam daje moč, navdih in motivacijo, nas tolaži in celi, ustvarja odnose in prijateljstva.
Vsestranskost in moč, ki jo ima glasba, se kaže tudi skozi zgodovino. Številne preizkušnje kulturne identitete primorskega prostora so se globoko zakoreninile v našo zavest. Prav zato je še kako pomembno, da ohranjamo naš jezik, pesem in glasbo – da jo ohranjamo in negujemo z ljubeznijo in brez predsodkov.
Glasba, ki nam jo namenja Pomladni dan, predstavlja pomemben kamenček v mozaiku ohranjanja naše glasbene kulture in tradicije. V dvanajstih avtorskih skladbah, ki jih najdemo na zgoščenki, je v melodijah čutiti predvsem ljudskost. Značilen zvok skladbam daje ženski tercet, ki ob lahkotni instrumentalni spremljavi še poudari pristnost ljudskega petja. V besedila je vpeta lepota domačih krajev in bogato izročilo ljudskih običajev, kot na primer kuhanje drnuljevega žganja in izdelava oglarskih kop. Mešanica humorja in spevnost tolminskega narečja iz različnih okoliških vasi pa pri poslušalcu vzbudi občutek sproščenosti in vedrine – tisto, kar nam lahko dajo samo ljudje, ki to delajo s srcem in naklonjenostjo do svojih krajev.
Martina Kocina, muzikologinja
»Tolminska je pesem«, je zapisala prva tolminska muzealka Marija Rutar.
Zdi se, da je potreba po izražanju s pesmijo zasajena globoko v genetsko strukturo tolminskega človeka. S pesmijo na ustih so najbrž odhajali v Gorico po pravico tolminski puntarji. Z domoljubnimi čustvi nabite skladbe so se prepevale v tolminski čitalnici v času Pomladi narodov. Pesem je bodrila naše ljudi v strelskih jarkih 1. svetovne vojne. Po prvem velikem svetovnem spopadu je v črnih časih prav pesem, zapisana v knjigah, in tista peta, ohranjala zavest Primorcev, tudi Tolmincev, da niso klonili pod stiskajočimi raznarodovalnimi pritiski potujčevalskih okupatorjevih škornjev. Tudi ko so se ponovno oglasile strojnice in je moral primorski človek ponovno poiskati svoj pravi obraz, se je pelo.
Tolminsko so v svoja dela vpeli tudi naši besedni umetniki. Goriški slavček Simon Gregorčič je žvrgolel o Soči in njeni dolini, France Bevk o trdem življenju v hribovitih rovtarskih predelih, najodmevnejši glasnik doline Idrijce pa je nedvomno Ciril Kosmač, ki je v svoj zveneč poetični jezik znal ujeti skrivnostno lepoto svoje doline in samosvoj značaj njenih prebivalcev.
Odzven vse te bogate tradicije prinaša skupina Pomladni dan.
V svojih avtorskih skladbah na stihih Milana Ježa pluje od Dolenje Trebuše, kjer spotoma okuša Drnulewa žgajne. Na sotočju Idrijce in Soče zapoje odo v čast prelestnosti Mosta na Soči, zatem se odpravi po Soči do Tolmina, kjer pozdravi enega od njenih najbolj zvestih obiskovalcev ribiča Franka Gorjana oz. Muho T'minko in se zazre še v kraje pod Krnom, kjer Tolminska preide v Gregorčičev Planinski raj, vse do Triglava.
Lepoto Tolminske v sedanjem času spoznavajo številni pohodniki, kolesarji, padalci in obiskovalci glasbenih festivalov. Občina Tolmin si prizadeva, da bi ob razvoju trajnostno naravnanega turizma vse te lepote ohranila. Vabljeni, da nas obiščete in jih izkusite tudi sami. Do takrat pa naj vam o njih igrajo in prepevajo skladbe s samostojne plošče skupine Pomladni dan, izdajo katere je Občina Tolmin z veseljem podprla.
Alen Červ, župan Občine Tolmin
